Custom Search

Bomba v Pjatigorsku

Bombe v Moskvi

Bomba v Volgodonsku

Bomba v Rjazanu

Ugrabitev v Moskovskem gledališču

 

Kontakt

Kratice

Viri

 

Domov


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

TERORIZEM V RUSIJI

Rusija je v zadnjih letih postala znana po atentatih, predvsem na novinarje in politike, katerih delovanje je usmerjeno proti Putinu. Mnogi atentati so lahko politične narave, pogosto pa so prikazani tudi kot domače nasilje ali naključen rop. Čeprav gre za kar velik del terorizma povezanega z Rusijo, se teh atentatov tu ne bomo dotaknili. Namen te strani je prikazati, kako se s terorizmom usmeri bes množic v tujca (manjšino ali podobno), zato bomo obdelali le znane podatke o nekaterih teroriustičnih dejanjih, ki so povezana s Čečenijo in vojno v Čečeniji. Večina podatkov na spletni strani je iz knjige Disidentova smrt, ki je prevedena v slovenščino in jo toplo priporočam. V njej je še kup zanimivosti, ki niso povezane s terorizmom. O povezavah teh terorističnih dejanj z obveščevalno službo se je kmalu začelo govoriti a so govorice vedno zanikali. Nekateri poslanci Dume, predvsem Sergej Jušenkov, so zahtevali parlamentarno preiskavo, ki pa je vladni poslanci niso dovolili. Zato je nastala "Javna komisija", neuradni preiskovalni organ, ki ga je vodil Jušenkov. Leta 2003 so ga ubili.

Najprej je potrebno osvetliti zgodovino dogajanja.

Leta 1830 je ruski car Nikolaj napadel Kavkaz in ga po dolgotrajnih bojih zavzel ter priključil Rusiji. Ob revoluciji 1917 se Dagestan, ki je vključeval Čečenijo odcepi. Osvoboditev pa ni trajala dolgo, saj so ga leta 1923 boljševiške enote zopet zavzele. Takrat so ustanovili Čečensko-Ingušijsko avtonomno pokrajino. Leta 1944 je zaradi suma o sodelovanju z Nemci Stalin preselil Čečene v Sibirijo in Kazahstan, od koder so se šele leta 1957 lahko vrnili domov.

Ko je Sovjetska zveza razpadla, so Čečeni pričakovali, da bodo svobodni kot druge sovjetske republike. Toda Čečenija ni bila republika ZSSR, kot so bile na primer Baltske dežele. Bila je ena od pokrajin Ruske federacije in avtonornna etnična regija, zato po nnenju Moskve ni imela pravice do samostojnosti. Čečeni so enostransko razglasili neodvisnost in pričakovali, da bodo z Moskvo dosegli dogovor o delitvi oblasti, kot so to uspeli doseči Tatari v Tatarstanu, še eni večinsko muslimanski regiji v Rusiji. Oblast v Čečeniji je prevzel general Džohar Dudajev, ki je bil edini Čečen s tako visokim činom v Sovjetski zvezi. Toda Moskva se s Čečeni ni bila pripravljena pogajati. Rusi so najprej pogajanja prelagali, nato pa se je Jelcin leta 1994 odločil izvesti skrivno operacijo, s katero bi spodkopal Dudajeva in nastavil Rusiji zvesto vlado. Operacija se je ponesrečila in Dudajev je zajel več ruskih vojakov, ki so se izdajali za Čečene. Pokazal jih je na televiziji in Jelcina javno razglasil za lažnivca. Jelcin je pobesnel in decembra 1994 mobiliziral rusko vojsko. Obrambni minister Pavel Gracev mu je bahavo zagotovil, da bo "en sam padalski polk zavzel Grozni v dveh urah". 10. decembra 1994 so ruske enote vdrle v Čecenijo, ter obkolile glavno mesto Grozni. Ruske enote so na predvečer novega leta poskusile zasesti Grozni in utrpele velike izgube. Padlo je skoraj 2000 vojakov. Namesto dveh ur so boji za Grozni potekali 2 meseca, do 8. februarja. Čečenska vojska se je umaknila v gore in prešla v gverilski način bojevanja. 14. junija je osemdeset upornikov pod poveljstvom Šamila Basajeva zasedlo bolnišnico v ruskem mestu Budjonovsk 112 kilometrov ad Čečenske meje in zajelo več kat 1500 talcev. Rusi so nekajkrat neuspešno poskusili zasesti bolnišnico, nato pa so sklenili z Basajevim dogovor. Jelcin je obljubil premirje in začetek mirovnih pogajanj, Čečeni pa so se umaknili in izpustili talce.

Med Rusi je bilo mnogo zagovornikov miru, ki si niso želeli vojne, mnogo pa jih je menilo, da se s Čečeni nimajo o čem pogajati. Med pogajanji je bil v bombnem napadu ubit Anatolij Romanov, ruski poveljnik v Čečeniji, ki je bil eden redkih glasnikov miru v vojski. Govori se, da je za napad na Romanova odgovorna ‘vojna stranka', skupina vojaških in političnih mogotcev, ki niso želeli, da bi Jelcin uspel s pogajanji in dosegel dogovor. Obrambni minister in minister za notranje zadeve sta ob tem dogodku začela javno pozivata k orožju, kar je pomenilo konec premirja.

6. marca 1996 so Čečenski borci skrivaj vstopili v Grozni, razorožili ruske enote in za tri dne zavzeli mesto. Zajeli so ogromne količine orožja in streliva ter se zopet umaknili v gore. To jim je pomagalo, da so 6. avgusta pod poveljstvom Aslana Mashadova znova vdrli v Grozni in obkoli več tisoč ruskih vojakov. Po dveh tednih hudih bojev ruska vojska zapusti glavno mesto, kljub nasprotovanju generalov, ki želijo Grozni z bombardiranjem zravnati z zemljo. Predsednik Jelcin je pooblastil svetovalca za nacionalno varnost Aleksandra Lebeda, da začne pogajanja in 31. avgusta so v Kasavjurtu podpisali sporazum, ki upornikom zagotovi nadzor nad Čečenijo, takojšnji umik ruskih sil in razpis svobodnih volitev. Odločitev o uradni neodvisnosti Čečenije so preložili na leto 2001.

21. aprila 1996 so Ruske sile z raketami ubile čečenskega poveljnika Džoharja Dudajeva. Zanimivo je to, da so rakete sledile signalu satelitskega telefona, ki ga je Dudajev takrat uporabil. Takih raket Rusi takrat niso imeli in so jih verjetno dobili od ZDA ali drugih trgovcev z orožjem.

Septembra 1999 se v Rusiji zvrsti serija bombnih napadov za katere oblasti v Moskvi obtožijo čečenske separaiste. Kot odgovor na te bombne napade Jelcin ukaže napad na Čečenijo.Spomladi 2000, med predsedniško volilno kampanjo postanejo znane podrobnosti o vzrokih za čečensko vojno. Nekdanji ministrski predsednik Sergej Stepašinje razkril, da se je Kremelj na napad na Čečenijo začel pripravljati že marca 1999, pol leta pred bombnimi napadi. V liberalnem tisku se pojavijo ugibanja, ali sta za moskovske bombne napade odgovorna FSB in GRU.