Custom Search

Bomba v Pjatigorsku

Bombe v Moskvi

Bomba v Volgodonsku

Bomba v Rjazanu

Ugrabitev v Moskovskem gledališču

 

Kontakt

Kratice

Viri

 

Domov


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Bombni napadi na stanovanjske bloke v Moskvi

9. septembra 1999 zjutraj odjekne eksplozija, ki z zemljo zravna stanovanjski blok na Ulici Gurjanova. Življenje izgubi 94 ljudi, 249 pa je ranjenih. Štiri dni pozneje druga bomba poruši stanovanjski blok ob obvoznici Kasirsko, pri čemer umre 119 ljudi. Nihče ne prevzame odgovornosti. Osumljeni so čečenski ekstremisti. Ministrski predsednik Putin v govoru, ki ga po celi državi prenaša televizija obljubi, da bo "iztrebil teroristično zalego v njenem svinjaku". Mashadov še zadnjič poskusi preprečiti vojno in vzpostaviti stik z Jelcinom, ki pa je v povračilo ukazal napad na Čečenijo

Bombna napada na stanovanjska bloka sta izničila še zadnje upanje, da je novo vojno mogoče preprečiti, Napada sta bila nesmiselna, vsaj kar se tiče Čečenov. Putinje je bil edini, ki je imel od eksplozij politično korist, vendar je bilo nepredstavljivo, da bi odobril kaj takega. Zato so analitiki predvidevali, da so to storile barabe v tajnih službah ali tujci, ki bi radi pognali Rusijo v vojno.

Kdorkoli je bil odgovoren za bombna napada na stanovanjska bloka, je dosegel, kar je hotel, vsi politiki in javnost so pozivali k maščevanju. Nova vojna v Čečeniji je bila neizogibna.

7. septembra je na tiskovni konferenci, ob prvi obletnici bombnih napadov na moskovska stanovanjska bloka, vodja Oddelka za boj proti terorizmu FSB izjavil, da preiskovalci menijo, da je 'Čečenska verzija' najverjetnejša razlaga napadov. Kot glavne osumljence je imenoval Ačemeza Gočijajeva, Jusufa Krimšamhalova, Timurja Batčajeva in Adama Dekuševa. Vsi štirje naj bi se skrivali v Čečeniji in naj bi bili 'pripadniki radikalne muslimanske ločine '. Njihov voditelj Gočijajev naj bi najel kletna stanovanja v stavbah, kjer so podtaknili bombe. Za napade naj bi mu vahabitski poveljnik Amir Hatab plačal 500.000 dolarjev.

Gočijajev je kasneje neodvisnim preiskovalcem priznal, da je pritlične skladiščne prostore v porušenih stavbah res najelo njegovo podjetje s pomočjo njegove osebne izkaznice, vendar je vztrajal, da tega niso storili po njegovem naročilu. Trdil je, da mu je past nastavil poslovni partner, etnični Rus, ki je po njegovem prepričanju delal za FSB. Ta je prišel k njemu z dobro priložnostjo za distribucijo zalog hrane in mu ponudil poslovno sodelovanje. Najprej mu je poslal zalogo mineralne vode. Prodal jo je in pravočasno plačal. Nato je dejal, da mora najeti skladiščni prostor v Moskvi. Pomagal mu je najti prostor na Gurjanovi ulici, ob obvoznici Kaširsko.

Gočijajev pa preiskovalcem ni izdal imena svojega partnerja. Toda dal jim je pomemben podatek. Povedal je, da je oblastem razkril drugi dve lokaciji v Moskvi, ki ju je najelo njegovo podjetje. Ko je 13. septembra razneslo drugo bombo in se je njegova fotografija pojavila v časopisih, je ugotovil, da so mu nastavili past. Preden je odšel iz mesta, je s prenosnega telefona poklical policijo, gasilce in reševalce ter jim sporočil naslov drugih dveh lokacij, za kateri je sumil, da sta del zarote njegovega partnerja.

To se je ujemalo z objavljenimi poročili, da so 13. septembra v stavbi v Kapotnji res deaktivirali bombo. Poleg tega so odkrili skladišče z več tonami eksplozivnih snovi in šestimi neuporabIjenimi časomerilci. Nikoli ni bilo pojasnjeno, kako je policija izvedela za te lokacije. Čeprav bi bilo zelo enostavno preveriti, ali jih je res obvestil on, saj vse nujne klice snemajo in telefonska podjetja hranijo podatke o vseh klicih s prenosnih telefonov, policija tega ni nikoli storila.

Takoj po Gočijajevu je s preiskovalci stopil v stik še posrednik osumljencev Timurja Batčajeva in Jusufa Krimšarnhalova. Priznala sta, da sta z Adamom Dekuševom, ki je že bil v ruskem zaporu, iz tovarne v južni Rusiji prepeljala tovornjak razstreliva RDX v Moskvo. Toda trdila sta, da nista bila nikoli v stiku s čečenskimi uporniki in da ne poznata Gočijajeva. Takrat sta bila prepričana, da sodelujeta z moskovskim džihadskim podzemljem. Dejala sta, da ju je v operacijo prepričal nekdo, ki se je izdajal za džihadskega poveljnika. Pozneje sta ugotovila, da dela za FSB. Dejal jima je, da bodo bombo uporabili za napad na vojaško ali vladno tarčo, ne na stanovanjski blok. Ne glede na to, ali je bila ta izjava verodostojna, je bila dovolj podrobna, da jo je bilo mogoče preveriti. Povedala sta še, da ju v Gruziji preganjajo in da je FSB ponudil zajetno nagrado za njuni glavi. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj ju bodo ujeli ali ubili. Saša in Jurij sta o vsem tem obvestila komisijo Kovaljova in izjavo je objavila Nova gazeta. To je bil še en poniževalen dokaz nesposobnosti FSB. "Ne želimo sodelovati v propagandni kampanji sumljivih oseb ali se spuščati v polemiko z njimi," se je odzval predstavnik FSB.

8. decembra 2002 so gruzijske varnostne sile aretirale Jusufa Krimšamhalova, med spopadom pa so ubili njegovega sodelavca Timurja Batčajeva. Jusufa izročijo Moskvi. Julija 2003 v Gruziji aretirajo še Adama Dekuševa in ga prepeljejo v Moskvo.

Preiskovalci so našli številko prenosnega telefona, s katerega naj bi Gočijajev oblasti obvestil o drugih dveh krajih, kjer so odkrili razstrelivo. Tudi to je bilo mogoče preveriti.Te informacije so takoj predali uradnim preiskovalcem bombnih napadov. Niso dobili odgovora.

Preiskovalec Trepaškin je kot Gočijajevega partnerja našel oficirja FSB Vladimirja Romanoviča, kar naj bi potrdilo več prič. Presenetljivo ga FSB ni nikoli omenil kot osumljenca. Gočijajev je trdil, da ga je njegov partner poklical ob petih zjutraj tik pred prvo eksplozijo. To je bilo enostavno preveriti. Žal pa trepaškinu ni uspel dostaviti dokazov sodišču, ker so ga oktobra 2003 aretirali in obsodili na 4 leta zapora zaradi posedovanja orožja. Romanoviča pa je na Cipru do smrti povozil avto. Šofer je po nesreči pobegnil.