Custom Search

 

Italija

Ugrabitev Alda Mora

Državni udar

Nemčija

Ostale države

 

 

Kontakt

Kratice

Viri

 

Domov


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Gladio

Februarja 1945 so se predsedniki zavezniških držav dogovorili, da bo Italija ostala v območju vpliva ZDA. Po vojni pa sta na politično prizorišče stopili izredno priljubljeni stranji KPI (komunistična stranka Italije) in PSI (socialistična stranka Italije). Da bi preprečili njun vzpon na oblast so se na desnici združili DCI (demokrščanska stranka), CIA in skrajne desničarske teroristične organizacije. CiA je v to navezo vpletla še siciljansko Mafijo in ji v zameno prepustila "vladanje" na otoku.

24. oktobra 1990 je italijanski predsednik vlade Giulio Andreotti, parlamentarni komisiji, ki jo je vodi senator Giovanni Pellegrino, priznal obstoj Gladia. Istočasno je predal spisek 622 civilistov, ki so bili člani te organizacije in zagotovil, da so 127 skladišč orožja te organizacije že odstranili. Zatrdil je tudi, da organizacija ni povezana z terorističnimi akcijami, ki so potekale v letih 1960-1980. Po njegovih besedah se je italijanska vojaška obveščevallna služba (SID, predhodnica SISMI) leta 1964 pridružila Združenemu tajnemu komiteju, ki so ga leta 1957 ustanovile ZDA, Francija, Belgija in Grčija, in ki je vodil operacie Gladia. Kasneje se je izkazalo, da so Gladio ustanovili na obrambnem ministrstvu, pod vodstvom ministra Paola Taviania.

Bivši predsednik vlade Bettino Craxi je trdil, da ne ve ničesar o Gladiu, dokler mu niso pokazali dokumenta o Gladiu, ki ga je, kot predsednik vlade, podpisal. Bivša predsednika vlade Givanni Spadolini in Arnaldo Forlani sta trdila, da o Gladiu ne vesta nič. Samo predsednik republike Francesco Cossiga je potrdil Andreottijevo izjavo in dejal, da je vesel in ponosen na svojo vlogo pri ustanovitvi Gladia. To je povzročilo politični vihar zaradi katerega je Cossiga odstopil, še predno bi ga odstavili.

Vendar pa so prve novice o obstoju te tajne mreže prišle na dan že leta 1974. Takrat je preiskovalni sodnik Giovanni Tamburino med preiskavo desničarskega terorizma aretiral vodjo italijanske vojaške tajne službe SID generala Vita Micelija. Obtožba se je glasila, da je skupaj z drugimi vzpodbujal, prpravljal in organiziral skrivno združenje civilistov in vojske, z namenom priprave oborožene vstaje. Miceli je na sojenju, v navalu besa, povedal, da si posebnih enot ni sam izmislil, da bi izvedel državni udar. "Iz ZDA in Nata so to zahtevali od mene!" Miceli je dobil le pogojno kazen.

Drugič je ta novica prišla na dan na sojenju skrajnemu desničarju, Vincenzu Vinciguerri, leta 1984. To je bil član neo-fašističnih skupin Avanguardia Nazionale in Ordine Nuovo, ki je z avtomobilom bombo (to je tisto, kar pripisujemo Arabskim teroristom) ubili tri policiste v kraju Peteano, leta 1972. Odgovornost za napad je prevzela skrajna levičarska skupina Rdeče brigade. Policija je ukrepala in takoj zaprla okoli 200 komunistov. Kasneje se je izkazalo, da so v tem napadu uporabili vojaški eksploziv C4, pri preiskavi pa je kot strokovnjak za eksploziv sodeloval Marco Morin, policist in član Ordine Nuovo, ki je v svojem poročilu lažno navedel, da gre za eksploziv, ki ga uporabljajo Rdeče brigade. Na sojenju je Vinciguerra povedal, da obstaja tajna organizacija, ki se bori proti komunizmu in je pod okriljem NATA. Tudi takrat temu nihče ni posvečal prav velike pozornosti.

Namen terorističnih napadov je bil ustaviti vse večjo popularnost levice. V tistih časih desnica nikakor ni spustila komunistov do ministrskih mest, kljub temu, da so bili močna stranka v parlamentu. To je vodilo do trenj med levico in desnico zaradi česar so nekateri levo usmerjeni fanatiki ustanovili Rdeče brigade. Svoj boj so usmerili na posameznike, ki so predstavljali državni aparat, generale, bankirje, ministre itd. Oni nikoli niso podstavljali bomb, ki bi morile množice. Ker so bili amaterji jih je policija sčasoma polovila. Desničarskih teroristov pa jim (v glavnem) nekako ni uspelo najti.

Spisek terorističnih dejanj desnice, v katerih so vedno umirali naključni mimoidoči je dolg. Senator Giovanni Pellegrino, predsednik parlamentarne komisije, ki je preiskovala Gladio je povedal, da je bilo v napadih med letom 1969 in 1987 ubitih 491, ranjenih ter pohabljenih pa je bilo 1181.

12. 12. 1969 so eksplodirale 4 bombe v Milanu in Rimu. V Milanu na Pizza Fontana so ubile so 17, ranile pa 88 ljudi. V Milanu ena od bomb ni eksplodirala, vendar jo je po prihodu na prizorišče aktivirala policija. Nekaj delov bombe so nato podtaknili v vilo znanega levičarskega urednika Giangiacoma Feltrinellija.

28. 5. 1974 je v Brescii sredi protifašističnih demonstracij eksplodirala bomba, ki je ubila 8 ljudi in ranila 102.

4. 8. 1974 je na vlaku Rim Muenchen eksplodirala bomba in ubila 12 ter ranila in pohabila 48 potnikov.

2. 8. 1980 je bomba v čakalnici železniške postaje v Bologni ubila 80 in ranila in pohabila okoli 200.

Vinciguerra je povedal: Razlog za napade na civiliste, ženske in otroke, nedolžne ljudi je bil preprost. Italijansko javnost so hoteli prisiliti, da bi se obrnili na državo in od nje zahtevali boljše varovanje. Zaradi svojih pričevanj je bi Vinciguerra edini desničar, ki je izgubil podporo in pristal v zaporu. Drugi so s sodišč odhajali svobodni.

Jim Angleton, agent ameriške tajne službe OSS, je po prihodu v Rim podprl fašiste, ker je menil, da je za boj proti komunistom najbolje najeti fašiste. Eden najhujših je bil princ Valerio Borghese, vojni zločinec, ki je vodil fašistično skupino Decima Mas, ki je izvajala usmrtitve ujetih partizanov. Vincenzo Vinciguerra je izjavil: "Princ Valerio Borghese nas je popeljal v samo srce ameriške varnostne službe. Njega je zavaroval in ščitil Angleton, potem ko se je leta 1945 v Milanu predal. Decima Mas, skupina, ki ji je Borghese poveljeval, je zaveznikom obljubila, da se bo borila v primeru Sovjetske invazije."